Prejšnji teden (od 21. do 26. Julija) je v italijanskem Alpagu potekalo evropsko prvenstvo v krosu, katerega se je z ekipo slovenske reprezentance udeležil tudi naš član Simon Čibej, ki je tako strnil vtise s tekmovanja:
Priznati moram, da se bil vabila zelo vesel, saj sem si že od malih nog želel nastopiti za reprezentanco, na kakšnem velikem tekmovanju.
Prvi dan smo prispeli do hotela, ki je bil oddaljen približno 20 minut vožnje od prizorišča. Potem so sledile stvari, ki jih poznamo: nastanitev, večerja,….
Drugi dan, smo opravili prvi trening na progi. Le ta mi je bila zelo všeč, ker ni imela pretirano tehnično zahtevnih odsekov, vsebovala pa je tako kratke špice, kot tudi daljši klanec. Podlaga je bila presušena, zelo se je prašilo izpod gum. Ta dan smo vsi predvsem iskali optimalen zračni tlak v gumah – kakor se komu zdi in kakor komu paše. Po treningu je sledilo kosilo v hotelu, po kosilu pa masaža (zelo fajn zadeva, vedno zelo paše). Naprej so stvari potekale, kar se da ležerno (poležavanje…..)
Tretji dan, smo se na progo zaradi vročine odpravili nekoliko prej. Ta trening smo dokončno izpilili linije na spustih in podobne stvari. Pri vsem tem nam je pomagal Urban Ferenčak, ki je sicer imel zelo veliko vlog na tem prvenstvu (tekmovalec, mehanik, podajalec bidonov in, zaradi nezgode portugalskega tekmovalca v kategoriji Elite na nedeljski tekmi, tudi »reševalca«). Poleg tega pa smo tudi potestirali kakšne druge linije, za primer gneče in podobnih zapletov… Na mojo žalost pa se mi je ob »testu« druge linije na enem odseku pripetila nesreča, saj sem padel in si pošteno odrgnil levo roko. Posledično je med treningom sledil obisk dežurne zdravniške ekipe. Po padcu sem le še opravil en krog »na ziher«, nato pa smo odšli v hotel na kosilo. Po kosilu pa ponovno tisto brezvezno ležanje in čakanje, da čas mine.
Četrti dan – zame dan pred dirko smo se po zajtrku skupaj s Tanjo in Gregijem (Kranjc) odpravili na razpeljavo. Imeli smo se zelo lepo, zavili na bližnji MTB poligon, malo pozirali ob reki in se predvsem veliko nasmejali. Sledilo je kosilo, popoldne pa sta standardno, tako kot vsak dan poprej mehanika pregledala kolesa. V večernih urah se je Urban udeležil še eliminatorja, prvič pa se je tudi pošteno ulilo in ohladilo.
Peti dan, na moj dan D, sem moral vstati nekoliko prej, saj me je morala maserka Vida Uršič (mimogrede je opravila fantastično delo, za kar sem ji zelo hvaležen) prevezati in me »polepiti« s kineziološkimi trakovi na zapestju in kiti na nogi. Po zajtrku smo se z ekipo odpravili proti prizorišu. Na mojo žalost je lilo kot iz škafa, je pa res, da so bili pred dirko bolj živčni moji spremljevalci kot pa jaz. Ko smo prispeli je dež ponehal, česar nisem bil najbolj vesel (proga, ki je bila večino travnata, po navadi postane pacasta, kolo je v takem zelo težko obvladljivo). Mehanika sta mi zamenjala gume, medtem pa sem se ogrel. Na startu sem imel kar relativno dobro pozicijo in tudi začel sem zelo solidno. Zelo prav so mi prišle izkušnje iz cestnih dirk, saj je bilo sploh v prvih metrih veliko prerivanja. To sem izkoristil sebi v prid in se kar nekaj časa vozil okoli 20. morda 15. pozicije. Po slabih 500 metrih pa je vame na ovinku priletel švicarski tekmovalec in me dobesedno zbil s kolesa. Pri padcu sem s poškodovano roko pošteno udaril ob drevo – kar zelo je bolelo. Od takrat dalje sem imel veliko težav s kontrolo kolesa na spustih (že tako je bilo težko, saj je kolo šlo kar po svoje), na vzponih pa sem izgubljena mesta dobival nazaj. Vseeno sem bil očitno prepočasen in sodniki so me ustavili ob vstopu v tretji krog. Bil sem zelo razočaran, da mi ni uspelo niti končati dirke, o komentarju selektorja pa raje nebi izgubljal besed. Po dirki je sledilo kosilo in na to standardno izgubljanje časa. Na večerji smo se dogovorili vse potrebno za dirko članic in dirko fantov U-23.
V nedeljo sem postal član Staffa oz. ekipe, ki je pomagala ob progi. Zaradi Gregorjeve dirke smo morali vstati že ob 6ih zjutraj. Sledil je odhod na prizorišče, Gregorjeva dirka, priprava trenažerjev za članici in podobne stvari. Imel sem to čast, da sem na start pospremil Tanjo in ji kot zadnji zaželel srečno. Seveda na dirki ni manjkalo ledinskih navijačev in osebja iz ekipe Unior. Ta dirka se je za Slovence razpletla srečno in vsi smo bili veseli medalje. Na večerji je dobitnica kolajne častila tiramisu. Po večerji pa je sledil odhod domov.
Če strnem misli. Bilo je lepo, videl sem kako stvar izgleda na najvišjem rangu, nisem pa prepričan, če je to popoldansko poležavanje stvar zame.