Za nami so super priprave na slovenski obali in fantje so zapisali tole:
Petek 14.2. – Žiga
Točno opoldne smo se izpred Tuša odpravili na priprave. Z avtomobili smo se peljali do Postojne kjer nas je čakal tudi Martin. Tam smo se vsedli na kolesa in odpravili proti slovenski obali. Razgibana cesta nas je vodila skozi kraje na krasu do Črnega kala kjer je bil za nekatere najbolj zanimiv del trase tistega dne. Sledil je namreč dobrih osem kilometrov dolg spust do Rižane. Tam smo se zbrali ob robu ceste kjer je trener Ivan dal nova navodila. Anže, Simon in spremljevalec v vozilu Rajko so se odpravili proti hotelu, medtem ko smo ostali dobili dovoljenje za napad na klanec. Sledil je namrec kratek a zelo strm vzpon do Sv. Antona. Ko smo dosegli vrh smo se odpravili proti hotelu. Jaz in Jure, ki sva malo zaostala sva zgrešila odcep v križišču ter potem sama nadaljevala pot proti hotelu. Ko sva prišla do hotela smo se razdelil po sobah in počakali na večerjo. Zvečer je sledil se kratek sprehod po obali.
Sobota 15.2. – Aljaž
V soboto po prvi prespani noči na Debelem Rtiču, smo naše prvo jutro popestrili z tekom ob obali ter razteznimi in ogrevalnimi vajami. Po teku smo tako odšli na zajtrk po zaloge za dopoldanski trening. Seveda smo med zajtrkom in treningom imeli nekaj pavze, da smo pripravili vso potrebno opremo za seboj. Tako smo se okoli desete ure dopoldan začeli s treningom. Pot nas je vodila od Debelega Rtiča skozi Ankaran in druga manjša mesta ob reki Rižani, mimo Gračišča kjer se je začel nekaj kilometrov dolg vzpon. Na vrhu smo počakali ostale člane. Podali smo se po hribovitem terenu po katerem nas je čakal dolg spust do meje med Slovenijo in Hrvaško. Ko smo prišli v dolino smo za kombijem vozili nekaj kilometrov po ravnini in obrnili. Na križišču za nazaj smo šli levo na Livade, kjer nas je čakal klanec na Oprtalj. Na vrhu smo se lahko okrepčali z žitnimi tablicami in dolili vodo v bidone za nadaljne kilometre. Vse do meje nas je spremljal značilen Kraški teren. Po vrnitvi v Slovenijo nas je čakalo še nekaj klancev in sicer skozi vas Sv. Peter do naselja Poče in na koncu do Kaštbone, kjer pa smo ugotovili, da je navigacija malce zatajila. Vsi obupani in izčrpani smo mislili, da bo treba še nazaj, a so se nas usmilili in naložili kolesa v kombi 
Tako je nastalo 110 kilometrov in 4 ure treninga.
V hotelu smo si še privoščili kosilo in popoldanski počitek ter sproščanje v hotelskem bazenu.
Nedelja 16.2. – Miha
Nedelja je obetala najbolj naporen dan na pripravah. Dopoldanski trening se je odvijal na bližnjih gričih okoli Kopra. Krog na katerem smo trenirali je vseboval dolg vzpon in seveda tudi dolg spust, vmes pa malce oddiha na ravnini. Po dobrih 80 kilometrih smo končali in si nabrali energije, saj treninga še zdaleč ni bilo konec. Sledili so namreč intervali ravno za našo »rezidenco«. Prava romantika, saj so nam dodatno energijo dajali poslednji sončni žarki. Po že skoraj ustaljenem urniku je bil na vrsti bazen, po večerji pa so nam trenerji obljubili sprehod …, vendar tega nismo dobili. Trenerji so nam pripravili veliko boljše presenečenje in večer smo tako preživeli v bližnjem bowling centru. Večina nas je krogle metala prvič, a na koncu smo ugotovili kako se stvari streže in uživali v dobri družbi. Prijetno utrujeni in zadovoljni smo že dremali v posteljah, čakala sta nas še dva kolesarska dneva.
Ponedeljek 17.2. – Luka
Dan se je začel tako kot vsi do zdaj, z jutranjim tekom in telovadbo, po zajtrku pa priprava na tisti »ta pravi« trening. Tokrat smo začeli nekoliko bolj zgodaj, saj so napovedovali, da bo popoldan deževalo. Iz baze smo se peljali preko Bertokov do Kopra in naprej ob obali do Strunjana, kjer smo zavili na stransko cesto, ki nas je skozi tunel pripeljala v Portorož. Do Sečovelj smo vztrajali ob obali, nato pa zavili v strm klanec proti Sv. Petru in naprej po grebenu proti Pomjanu. Na vrhu grebena, ko je začelo deževati, so trenerji zaključili s treningom in se naložili v kombi, nas pa je naslednjo uro pošteno namočilo. Še dobro, da smo v sobah imeli radiatorje in smo lahko posušili drese. Po kosilu je sledila popoldanska klasika v hotelskem bazenu.
Torek 18.2. – Simon
Zadnji dan naših priprav je bil v začetku popolnoma isti kot ostale dni prej. Začeli smo ga z jutranjim tekom in razgibavanjem na pomolu. Sledil je zajtrk, nato pa odhod v sobe in pakiranje. Seveda smo med pospravljanjem vsi z enim očesom spremljali prvo tretjino naše hokejske reprezentance v boju za četrtfinale proti našim severnim sosedom. Hitro pospravimo in ob 10ih odidemo na pot proti našemu cilju v Vipavi. Hitro pridemo čez Črni Kal na kar trenerja v spremljevalnih avtomobilih sporočita, da so hokejisti dobili tekmo ter, da je Tina Maze postala Olimpijska veleslalomska prvakinja. Vzdušje v naslednjih kilometrih je bilo nepopisno veselo. Srečno nato prečkamo Sežano, Komen in se v Braniku podamo še za avtomobil ter naredimo nekaj hitrih kilometrov. V Vipavi pa je bilo na žalost konec našega druženja – tam se razidemo in odidemo domov. Če potegnemo črto, lahko rečemo, da je bilo TOP! Veliko smo trenirali, se zabavali, kar pa je najbolj pomembno, se še bolj povezali kot ekipa. Seveda upamo, da bomo tudi drugo leto si lahko šli pogledat, kako izgleda morje sredi februarja.